Megleno jutro 27. oktobra ni nakazovalo v kakšen lep dan smo se članice in člani Posavskega društva seniorjev menedžerjev in strokovnjakov s partnerji podali na izlet v neznano, ki so ga letos pripravile članice in člani občinskega odbora Krško. Po običaju smo se najprej v avtobusu lotili iskanja predela Slovenije, ki ga bomo obiskali. Ob precejšnji pomoči vodje potovanja Mihe Molana, je bilo kar hitro ugotovljeno, da nas bo pot peljala na Kočevsko vse do Občine Osilnica.
Kočevska pokrajina, leži na JV delu Slovenije, je izrazit in razgiban dinarsko kraški svet s številnimi kraškimi pojavi. Okoli 90 odstotkov pokrajine prekrivajo mogočni gozdovi, ki sodijo med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije pa tudi Srednje Evrope. Dragocena posebnost so ohranjeni ostanki pragozdov na visoko kraških grebenih. Najbolj znana sta Rajhenavski pragozd in pragozd Krokar. Pragozdni rezervat je uvrščen na UNESCOV seznam naravne dediščine. Srce Kočevske je občina Kočevje, ki je po površini največja občina v Republiki Sloveniji.
Naš prvi cilj je bila Gotenica, kočevarska vas sredi mogočnih gozdov. V devetdesetih letih je bila obnovljena in se uporablja kot Vadbeni center slovenske policije. V Gotenici je bil pred 90 letom sedež policijskega odreda za oskrbo, katerega naloga je bila skrb za oskrbo in varovanje najvišjega političnega vodstva Slovenije v primeru neposredne vojne nevarnosti ali vojne. To območje je bilo t.i. zaprto območje, ki je obsegalo območje od Grčaric do Kočevske reke skupaj z okoliškimi vasmi Borovc, Škrilj idr. Zgodovino kraja in dejavnost centra nam je predstavil njihov vodič.
Kočevarji ali kočevski Nemci (Gottscheer) so nekdanja nemško govoreča skupnost, ki je živela na Kočevskem, na nemškem jezikovnem otoku, katerega središče je bilo mesto Kočevje. Svoj jezik, južnotirolsko, delno bavarsko narečje so ob dopolnjevanju s slovenščino oblikovali v dialekt, kočevarščino, ki so jo ohranjali več kot 600 let od naselitve okoli leta 1330 vse do izselitve 1941. Danes jih še nekaj živi v Črmošnjiški dolini, posamezniki pa v Avstriji in večja skupnost v ZDA.
Nato nas je pot mimo Kočevske reke po zelo serpentinasti cesti popeljala v najmanjšo občino v Sloveniji v Občino Osilnica, ki ima le 331 prebivalcev živečih v 19 naseljih. Prijazna lokalna turistična vodička nam je s precejšnjo mero humorja na zanimiv način predstavila občino s poudarkom na okoliščine, ki so krojile usoda teh krajev, od prvih naselitev v teh gozdovih, do turških vpadov, italijanske okupacije, obdobja NOB do kar znosnega življenja pred osamosvojitvijo in vseh težav, ki jim jo je le-ta prinesla, saj so bili cestno odrezani od ostale Slovenije, do koder so lahko prišči le preko sosednje države. Cestno povezavo s Kočevjem so dobili šele pred nekaj leti.
Na poti domov smo se ustavili še v kraju Dvor, naselju ob reki Krki, kjer so ostanki železarne in železolivarne še iz časov Avstoogrske. O nastanku in obsegu dejavnosti v tistem času nam je povedal vodič Novinc Stane, ki ima na prostoru nekdanje livarne uspešno družinsko podjetje, ki izdeluje pohištveno okovje, nekaj prostorov pa je v dogovoru z Dolenjskim muzejem namenil ohranjanju spomina na tiste čase.
MM, FB, VS
